Prenočišče lahko trenutno najdemo le v bližnjem, starem delu Tržiča in sicer v Mestni kavarni Tržič, kjer so na voljo Prenočišča Brodar. Za hotelom Sluga zavijemo pri smerokazu Kriška gora (Slovenska planinska pot) po stopnicah in se po brežini vzpnemo do cerkve sv. Jožefa.
Tu pa zavijemo na planinsko pot, ki se vije cik-cak in naravnost po strmih prepadnih bregovih Kriške gore.
Čistih delov poti je bolj malo, kajti iz ilovice se dvigujejo prepletene korenine in tla pokrivajo večje in manjše skale. Okoli nas pa je prepadni svet. Ko prispemo do Velike mizice nas očara panoramski pogled na Tržič, predgorje in greben Košute, ki naznanja mejo med Slovenijo in Avstrijo.
V nadaljevanju naše poti se prebijamo po strmi planinski poti, ki je lepo shojena, senčena z košatimi listnatimi in iglastimi drevesi, vendar le na redkih krajih nekoliko popusti strmina. Ko hodimo že skoraj 2 uri, če nismo zelo hitro na poti, že nekaj časa več ne vidimo Tržiča, ki nam ga skrijejo pobočja in oddaljenost, lahko na naši desni strani opazimo senožeča, ki predstavljajo kontrast na pobočjih v primerjavi z gozdnimi površinami.
Odpre se nam pogled na Ljubljansko kotlino, pri čemer lahko opazujemo naselja južno od Tržiča: Križe, Sebenje, Žiganjo vas, Duplje … Pogled se nam osredotoči na premikajoča vozila, ki premagujejo razdaljo po temno sivih cestah, ki jih obdajajo zelene in rjave površine travnikov in polj. Ko se to konča, pa začne prevladovati temno zelena barva gozdov. Najbolj opazen je Udinboršt, ki sega od Kokrice pa vse do Seničnega. Tudi njegova širina ni zanemarljiva v primerjavi z drugimi sklopi gozdov, ki sestavljajo tamkajšnjo okolico.
Na tem delu smo že dokaj blizu Koče na Kriški gori, kajti pri njej bomo vsaj v 30 minutah, seveda prej ali pozneje, glede na našo hitrost vzpenjanja v hrib. Blizu koče lahko opazimo še eno planinsko pot, ki pripelje iz Gozda. Posebno v dneh, ko je več planincev, pri tem mislimo na nedelje in praznike, nas lahko popade želja, da krenemo po brezpotju do te planinske poti, ki je lahko tako prometna. Lahko pa nadaljujemo pot po naši planinski poti iz Tržiča. Ko pridemo na čistino, se moramo malenkostno spustiti in nato zopet dvigniti do koče. To pa ne velja za prvo opisano pot, kjer se samo dvigujemo do koče.
Pri Koči na Kriški gori (1491 m) je vedno živahno. Tu se pasejo ovce, jadralni padalci samozavestno razkazujejo svoja padala, ki so položena na tla ali frfotajo po zraku, dokler se ne odločijo in stečejo po pobočju navzdol in se dvignejo kot ptice. Njihov cilj ni samo, da se čimprej odpeljejo proti dolini, ampak želijo nekaj časa uživati v vožnji po zraku, zato zavijejo ob pobočju na vzhod ali zahod.
Ob koči pa posedajo planinci, pri čemer zelo izstopa ženski spol v floresčenčnih barvah in sploh večje število ljudi, ki počiva in zadovoljuje svoje potrebe po pijači, se pogovarjajo …, naredi kočo živahno. Nekateri pa sedijo v koči in počnejo podobne stvari, kot tisti zunaj. Koča je odprta vsak dan od junija do septembra. V koči lahko tudi prenočimo. V ostalih letnih časih pa od četrtka popoldan do nedelje.
Opisali smo samo del pohodniške poti: Gorenjske hribovske cerkve. Za več doživetij kliknite http://lebinca.com/cerkve